Radiacijska onkologija - zdravljenje raka z obsevanjem
Pri radiacijskem obsevanju ali radioterapiji govorimo o velikem odmerku radioaktivnega sevanja na človeški organ. Cilj takega sevanja je onemogočiti delitev rakavih celic in jih s tem uničiti. Med radioaktivna sevanja uvrščamo vsa elektromagnetna valovanja in delce, ki imajo dovolj veliko energijo, da lahko spremenijo celično strukturo živega bitja. Takemu sevanju pravimo ionizirajoče sevanje.
Obsevanje obolelega dela telesa lahko poteka na dva načina:
- s pomočjo zunanjih izvorov sevanja, med katere prištevamo kobaltove aparate in linearne pospeševalnike, ter
- z notranjimi izvori, tj. radioaktivnimi izotopi, ki jih radioterapevt vbrizga ali vloži neposredno na obolelo mesto.
Diagnostična radiologija - diagnostično slikanje z rentgenskimi žarki, ultrazvokom, magnetno resonanco
Pri diagnostični radiologiji slikamo z:
- rentgenskimi žarki in
- računalniško tomografijo (CT).
S temi diagnostičnimi metodami prikazujemo strukturo organov v dvo- ali tridimenzionalnem prostoru.
Nuklearna medicina - diagnostično slikanje z radioizotopi
Pri nuklearni (jedrski) medicini za odkrivanje bolezni uporabljamo radioaktivne izotope ali radionuklide, ki jih v kombinaciji z različnimi kemičnimi spojinami enotno imenujemo radiofarmaki. Radionuklidi, ki jih uporabljamo za odkrivanje bolezni, so gama sevalci ali pozitronski sevalci. Radiofarmake pacientu vbrizgamo v telo, da se locirajo v različnih delih telesa in obolelih tkivih. Radioaktivno sevanje radiofarmakov nato zaznavamo s posebnimi vrstami detektorjev, na primer z:
- gama kamerami za gama sevalce in
- s sistemi SPECT ali PET za pozitronske sevalce.
Pri zaznavanju radiofarmakov po telesu nato proučujemo porazdelitev radioaktivnosti v telesu in s tem nepravilnosti v delovanju organov ali bolnih tkiv.