Nevtronska radiografija
V arheologiji uporabljamo za analizo arheoloških najdb predvsem nevtronsko radiografijo in slikanje z rentgenskimi žarki (kot v medicini).
Osnova za nevtronsko radiografijo je vir nevtronov (nevtronski vir), pred katerega postavimo predmet, ki ga želimo analizirati. Nato ga obstreljujemo z nevtronskimi žarki in opazujemo intenziteto žarkov po izstopu iz predmeta.
Radiometrično datiranje
Za določanje starosti snovi (arheoloških najdb oziroma predmetov) uporabljamo postopek radiometričnega datiranja, s čimer analiziramo koncentracije izotopov nekega radioaktivnega elementa.
Z radiometričnim datiranjem določamo starost snovi po količini radioaktivne prvine in produktov njenega razpada. Za določanje starosti organskih materialov do 70.000 let uporabljamo metodo analiziranja razmerja med izotopoma ogljika C-14 in C-12.
V naravi se ogljik veže s kisikom, ki ga nato rastline kot ogljikov dioksid (CO2) uporabijo za fotosintezo. Z uživanjem rastlin torej tudi druga živa bitja zaužijejo ogljik. Poleg običajnega ogljika C-12 zaužijejo tudi radioaktivni ogljik C-14.
Tekom življenja je razmerje med izotopoma ogljika C-14 in C-12 skoraj konstantno, kajti tudi ogljik C-14, ki je radioaktiven in razpada, s hrano nenehno nadomeščamo in njegov razpolovni čas (čas, v katerem razpade polovica tega ogljika v telesu) je zelo dolg (pribl. 5730 let, kar je v primerjavi z življenjsko dobo ljudi in živali zelo dolga doba).
Ko pa organizem umre, deleža atomov ogljika C-14 ne nadomešča več. Zato se razmerje med izotopoma C-14 in C-12 zmanjšuje, kajti vsebnost atomov C-12, ki ni radioaktiven in ne razpada, je po smrti organizma še zmeraj enaka. Na podlagi deleža in realne količine atomov C-14 v organizmu torej ugotovimo, koliko je organizem star.
Na enak način določamo starost kamnin, zemlje in organizmov tudi z drugimi radioaktivnimi elementi, kot so na primer kalij K-40, ki je pogosto prisoten v živih organizmih, izotopa urana U-235 in U-238 ter rubidij Rb-87.